Včeraj smo po vsem planetu začeli z novo 40-dnevno globalno sadhano s Snatam Kaur in Gurmukh Kaur Khalsa: Elevetaing Ourselves, Blessing Our Children. Gurmukh nas vodi skozi 11 minutno meditacijo za 7. rebro, ki je rebro pro-kreacije, meditacijo za odrasle in starše, da bi v uravnoteženim stanju lažje skrbeli za svoje otroke in za otroke sveta. Meditaciji sledi poseben Shabad, recitacija, ki je posvečena otrokom. Za zaključek pa še celestialna meditacija, ki naj bi jo delali skupaj z otroki in v njih prebuja in vzpodbuja občutke samozavesti ter spoznanja o njihovi božanskosti v vsakem trenutku.

Od meditacij sem pričakovala (kakor tudi obljublja uvodni video z navodili za izvajanje), da odstre nekaj megel strahu iz uma, bremena strahu z ramen in težo strahov iz srca… Pa je vse skupaj brutalno privrelo na dan: le dobro si jih oglej, te strahove, sooči se z njimi! Popolnoma namreč ohromim pred zdravniki, v vlogi bolnika ne znam suvereno oblikovat svojih misli in jih izrazit tako, da bi bila slišana. In upoštevana. In ker je v slovenskih porodnišnicah porodnica obravnavana kot bolnica in ne Ženska, ki je sicer pred močno, a popolnoma naravno transformativno nalogo, tako zanjo kot za Bitje, ki ga porojeva, se med tistimi hladnimi zidovi in pod hladnimi rokami spremenim v drobceno otročje bitjece… Izgubim glas. Občutek zmožnosti odločanja.

Je že tako, da Sat Pavan Singh odhaja službeno v tujino. Za dva dneva. In me je zagrabila panika. Kaj pa, če se dete odloči priti na svet ravno jutri ali pojutrišnjem? Najbolj me je strah, če mu bom znala odpustit, če se res zgodi, pa ga ne bo zraven… Bo znal odpustit samemu sebi?

Modra prijateljica mi je rekla, da če ne morem vplivat na drugačen potek dogodkov, naj molim in prosim dete, da malo počaka. In da se zgodi vse tako, da bom razumela, da je tako v dobro vseh nas…

Molim.

Vabim vas, da tudi vi povzdignete svojo energijo s prebujanjem sedmega rebra, da bi blagoslovili svoje otroke in podali roko tudi drugim otrokom tega planeta, ki nimajo nikogar, da bi molil zanje…

Sat Nam.

Popoln.

In Ronjčica je pela v duetu s svojo najboljšo prijateljico na večeru z mamami! Ta sonček moj! V tem letu se je čisto razcvetela. Iz sramežljive, dojenčkaste punčke, ki se je skrivala za mojim krilom, se je prelevila, v sicer malo fantovskega, a samozavestnega dekliča. Rada, rada te imam Ronja.

In prejle sem prebrala še zapis Ramdeesh Kaur, dnevnik spremljanja globalne meditacije. Naslov bi lahko prevedli v:
“Radost je molitev. V radosti je moč. Radost je ljubezen. Radost je mreža ljubezni, s katero lahko ujameš duše, da ne padejo.”
Tudi te besede so izposojene. Od Matere Tereze.

A kako zelo se sklada to z mojim doživljanjem današnjega dne! Naključje ali delo včerajšnje meditacije (danes sem jo naredila šele na večer)?

Pravijo, da naključij ni…

Vsi smo v istem toku… Da bi mirno pluli, z bistrim tokom, vselej proti svetlobi…

Sat Nam.

Cel dan je bil en sam velik izziv.
Navsezgodaj razlaganje besni nenaspani mali, da je ne zbujam zaradi mene, pač pa zato, ker gredo z vrtcem na lutkovno predstavo. “Lahko spiš, pa zamudiš in ne greš, lahko pa vstaneš. Tvoja izbira.” Jeza se je po premisleku polegla. “Dobrega jutra” pa nisem bila deležna ;o)
Potem soočenje s številkami bilance preteklega leta. Nisem vajena negativnih bilanc, takšnih in drugačnih, zato je bil to, predvsem za moj ego, zelo hladen tuš. Ampak – naj bi bil Ishnaan zdravilen, te očisti vseh toksinov, tako da…
Po in med tem sem “posodila uho” prijateljici, katere duhovno ime pomeni, da je tisti, ki vodi “Izgubljene” z brega teme na breg proti svetlobi… Pa je zamenjala svojo vlogo vodnika preko vode za čoln…
.
.
.
Potem pa sadhana. Prvi dan od štiridesetih. Kot nosečnica mi ni potrebno pumpat s popkovnim središčem in delat s prepono. Lahko se pa popolnoma potopim v zvok, v zvočno kopel in to je tista prha, ki mene, mojo polno glavo raznoraznih smeti, spet in spet najbolje očisti moj prezasičen um.
“Peace, tranquility, happiness, joy and bliss are mine,” je zapisala Ramdesh Kaur.

Dodajam: “I am Bliss. Bliss is in me…”

—

Sat Nam.

In ne bo te odplavil tok pričakovanj drugih, ker SEM jaz varen pristan tvojih želja…

“Ne. A ne smem tega brat? Kaj je pa narobe, če moški Lady bere?”

Ker mi je bilo vse skupaj preveč sumljivo, nisem prenehala z vrtanjem vanj. Pa je priznal. Z naslovnice ga je “napadel” eden od naslovov: “Natalija Verboten odvrgla tudi modrček!” ali nekaj podobnega. In je MORAL kupit revijo.

Prelistal jo je od prve do zadnje strani in nazaj… Slikice, ki jo je obljubljal naslov pa seveda ni našel…

Pa je šel euro in pol v nič… ;o)

Pa mi ni bilo jasno, kako je lahko vsak listek vsake rožice posebej tako lepo zloščila. In mi je dala zares koristen nasvet: rože od časa do časa stuširaj! Hm. Sem bila skeptična. Pa sem se opogumila še jaz. Zaenkrat sem oprhala Zamijo, Vero Alojo, Avokado in obe Krasuli Ovata.

Po nekaj dnevih še vedno živijo, še več, kar žarijo od ponosa!

P R I P O R O Č A M !

Sporočim, kako bo šlo z Orhidejami in ostalimi…

Od novembra naprej sem  na delni bolniški. Od “obiska” v porodnišnici zadnjč naj bi  bila, po navodilih specialistov in po vsakogar pametnega logiki najbrž na polni bolniški. Ampak ne. Sem šla po bolniški list. Seveda v nekaj dni prej prejeti odločbi nisem opazila, da so mi “imenovani zdravniki” z ZZZS-ja odobrili bolniško od 1.3. naprej in ne od dneva, ko sem bila v bolnišnici… Še na kraj pameti mi ni prišlo, da pričakujejo od mene, da učim kundalini jogo in Shakti Dance kar iz porodnišnice. Ampak očitno bo temu že tako…

Že zadnjič, ko sem šla po bolniški list, sem za to morala trikrat v “hram zdravja”. Prvič zato, ker je zdravnica zasedla računalnik, jaz pa nisem mogla več čakat v zatohli čakalnici in sem pustila kartico in rekla, da pridem kasneje. Drugič sem odšla iz ambulante z bolniškim listom in ga takoj odnesla računovodkinji, s katero sva ugotovili, da ne morem biti hkrati na polovični bolniški, pa biti obvezana delat 8 ur dnevno. In sem šla še tretjič v čakalnico, da je sestra popravila napako.

In ponovi vajo čez en mesec. Ponedeljek. Bojna odprava v zdravstveni dom. Saj ne potrebujem odločbe, ki sem jo dobila že v petek in naj bi jo prejeli tudi oni. Seveda je še niso imeli, je bilo še treba po pošto. “Kar usedite se v čakalnico.” Halo?! Noseča sem. Na bolniški sem. Počivat moram. Ne pa sedet med bolniki v sobi brez kisika z vsemi možnimi virozami! Ne, pridem čez 15 minut. “Hja, čez 15 minut pa še ne bo, morda čez pol ure.” No, pa čez pol ure. Morda pride kdo drug po ta papir.

Pa pridem jaz. In vidim, da je samo polovična bolniška na papirju. Kako? Zakaj? “Ja, tako piše na odločbi. Polni stalež od 1.3. naprej.”

Katera fora. Samo, da se zavlačuje. Če si s.p. naj bi imel pač našparano koliko, za pol leta vnaprej, če zboliš? Vmes moraš plačat še za prispevke za mesec, ki je minil, pa seveda še za 30 delovnih dni vnaprej… Potem pa čakaš in čakaš in čakaš… Na tistih nekaj evrov nadomestila… Jaz jih še nisem videla.

Od sredine januarja mi pripada nekaj bolniške. To naj bi prejela v februarju. Računovodkinja je poslala vse papirje na DURS 10. februarja. Na ZZZS-ju so jih prejeli 22. februarja. Zadnji teden februarja se je računovodkinja aktivirala v poskusih poizvedbe, kje stvar stoji. So ji rekli, da nimajo mojega tekočega računa. Kako? Kaj pa nega za Ronjo dve leti nazaj. “Hja, v tem času lahko že spremenite račun!”. Računovodkinja jim je hotela dat to številko, seveda nespremenjeno. Pa ni v redu. Je treba podpisat izjavo. Jaz jo moram podpisat. 2. marca sem dobila od ZZZSja pošto z obrazcem, kamor je bilo treba pač napisat to številko, datum, kraj in podpis. Papir so dobili drug dan, to je v petek. Čeprav nakazujejo vsak petek, to seveda ni bilo dovolj hitro, ker nakazujejo samo, če imajo vse potrebno že v sredo… Kaj jim bo manjkalo ta petek?

Torej bo z bolniško za februar podobno, če ne še slabše – niti odločbe še nimam, ker sem morala napisat pritožbo. Sem potožila zdravnici, besna kot furija, kako naj počivam na bolniški, če se moram ukvarjat z birokracijo in pisat pritožbe?! Pa mi je rekla, da lahko pritožbo napišem tudi v leže…

Hja, seveda. Na srečo sem šla po bolniški list v nekaj dneh po prejetju odločbe. Če bi prišla šesti dan, bi bil rok za pritožbo že mimo in bi se lahko pod nosom obrisala za tistih nekaj evrov, ki mi pa zdajle še kako prav pridejo, nam prav pridejo. Je to namen teh “nedolžnih” birokratskih škratov? Da zamudiš rok za pritožbo, pa…

Torej čakam na odločbo. Potem spet k zdravnici po bolniški list. Pa z njim k računovodkinji, ki ga pošlje naprej. DURS ga bo odposlal glede na izkušnje od prej v dobrih 10ih dnevih. ZZZS ima tokrat vse papirje in mora nakazat v petek v roku 9ih do 15ih dni torej nekje… aprila? Če bo vse po sreči…

Hm. Kaj sem hotela pravzaprav povedat? Če se kaj lahko zaplete, med mano  in zdravniki, med mano in birokracijo, se zaplete. Ampak v odnosu sta vedno dva. Zavedam se, da je del odgovornosti tudi na meni. Ker to privlačim. Ker sem to dovoljevala. Zdaj je začela ven bruhat jeza. Pazite se me, birokrati v belem in drugi. Ne dam se več…

Ranljivost je energija…

je to meditacija, ki vam lahko pomaga. Nič čirul-čarul. Samo pritisk na vranico… in nežno božanje srca z vibracijo mantre za samozdravljenje…